Zdaj govori producentka filma

»Projekt je lahko dodatna priložnost, da občinstvo ujame katerega od slovenskih filmov, ki ga je morda zamudilo.«

»To priznanje nam daje tudi zagon za prihodnje projekte.«

»Mar nismo dovolj, da bi ostal z nami?«

»Na neki točki ne sprašuješ več.«

»Fascinantna zgodba, ki jo je bilo treba povedati.«

»Naknadno ugotoviš, da nekatere stvari, ki so bile prej pomembne, pozneje to sploh več niso.«

»Gre za zgodbo, ki se razgrinja od bede do blišča, iz razmer zapiranja rudnikov in občutka brez prihodnosti. Orkester jim je igral, medtem ko so jedli kaviar. Navdihujoče je njihovo sporočilo, kaj vse je mogoče.«

»Šuligoj je otrokom dal dostojanstvo, ko je verjel vanje. Film uči na neki način lepote, to, da so naredili nekaj lepega, pustimo ob strani socialno priznanje.«

»Dal nam je občutek, da smo del nečesa velikega.«

»Snemali smo v času pandemije, kar je pomenilo sledenje predpisanim ukrepom in stalnim testiranjem.«

»Le enkrat smo zaradi pozitivnega člana ožje avtorske ekipe morali prekiniti snemanje za 10 dni.«

»Ko omejitvam, ki nam jih je postavljala pandemija, dodamo še potrebne letne čase za zgodbo...«

»Mislim, da je hibridni format med dokumentarnim in igranim eden izmed adutov filma.«

»Zelo smo bili previdni. Ker smo se prijavljali za javna sredstva na češki televiziji, so te institucije po zakonu na spletu morale objaviti določeno gradivo o filmu.«

»Zame kot producentko je bilo to kar zahtevno.«

»Mislim, da ima to veliko močnejši učinek, kot pa če bi jih posneli posebej, kako o dogajanju govorijo ločeno.«